LamaZgodovina Mace je tesno povezana z višavami perujskih Andov; območjem, kjer najdemo dokaze o junaških bojih različnih plemen skozi stoletja, kjer so si Inki ustvarili svoje mogočno kraljestvo in kjer so kasneje španski zavojevalci poskušali uveljaviti svojo nadvlado nad lokalnimi prebivalci. V toku vseh teh burnih dogodkov je specifični rastlini, imenovani Maca, uspelo pridobiti naziv ‘kraljica Andov’. In v 21. stoletju se zdi, da njena zvezda nikoli ni sijala močneje…

Čeprav prvi dokazi o njeni obdelavi segajo v 4. tisočletje pred našim štetjem, je bila Maca najverjetneje prvič popolnoma kultivirana v prvem tisočletju pr.n.š. s strani plemena Pumpuš. To junaško in bojevito pleme je po taljenju ledenikov migriralo iz tropskih pragozdov na območje jezera Chinchaycocha, danes imenovanega Junin, ki leži na nadmorski višini 4.000 metrov. Jezero jim je z okoliškimi rekami predstavljalo vir vode, višje ležeča lega pa jim je ustrezala iz varnostnega stališča. Maco so najverjetneje odkrili po čistem naključju; potem ko so na tamkajšnji planoti pasli živino, so pri živalih opazili povečano moč in večjo plodnost. Ko so jo začeli uživati še sami, so tudi pri sebi ugotovili povišanje energije in vzdržljivosti. V tistem trenutku je Maca postala del vsakodnevne prehrane tamkajšnjih prebivalcev.
PobiralciKultivacijo Mace so dodatno izpopolnili pripadniki plemena Jaro, ki so se na tem območju naselili med leti 1.100 in 1.470. Uspelo jim je vzgojiti in poimenovati več kot 30 različic, ki so se razlikovale predvsem po barvi in obliki. Vpeljali so metodo kolobarjenja in na tamkajšnjih prostranih polj vzgajali celotne hektarje te rastline, ki je daleč naokoli pridobila sloves zaradi svojih “neverjetnih afrodizičnih in poživljajočih lastnosti”. Maca je tako v deželi večne zmrzali in močnih vetrov postala najbolj nepogrešljiva super hrana,s spremembo političnih okoliščin pa je za obvladovanje območja postal nadzor nad njeno pridelavo prav tako pomemben kot nadzor nad živino in nad samim teritorijem.

Kipec

Čeprav velja, da naj bi Inki podedovali kulturo vzgoje Mace od plemena Jaro, je bolj verjetno, da je bil prav nadzor nad Maco eden od glavnih razlogov, da so se Inki odločili zavzeti drugače težko osvoljivo planoto Junin. Po priključitvi k inkovskemu imperiju so Maco označili za sveto hrano, ki je bila namenjena izključno plemstvu in darovanju bogov. V obliki davka so jo v velikih količinah pošiljali na dvor v Cuscu, kjer so jo zaradi njenih lastnosti cenili kot zlato. Kmalu so jo zaradi povečanja vitalnosti in povišanja energije začeli uživati tudi bojevniki ,in tako je Maca postala vir legendarne inkovske moči. Po bitkah naj bi jo sicer bojevnikom odtegnili, saj naj bi s tem zmanjšali njihove spolne vzgibe in tako zaščitili ženski del prebivalstva.

SpanciVladavina Inkov na tem območju je trajala manj kot 100 let. Na njihovo nesrečo z Maco niso uspeli preprečiti vdora španskih konkvistadorjev leta 1533, ki so s pomočjo sodobnega orožja do sredine 16. stoletja kolonizirali celotno območje. Ker je bil del poslanstva novih prišlekov tudi širjenje krščanske vere, so skoraj vse tuje rastline, ki so se uporabljale v obredne namene, Španci označili za manjvredne ali celo heretične. Prepovedali so obdelavo večine tradicionalnih poljščin in se raje osredotočili na vzgojo ovsa, pšenice in koruze. Navkljub predsodkom proti kulturi in tradiciji lokalnih prebivalcev pa tudi Španci niso mogli zanikati učinkov Mace. Zaradi visoke nadmorske višine so imeli tako kolonialni gospodarji kot tudi njihova živina težave s plodnostjo in bili praktično primorani v uživanje Mace. Kmalu je sloves te neverjetne rastline dosegel domovino in Maco so začeli pošiljati na španski dvor, kjer je bila zopet dosegljiva izključno plemiški eliti. Španski kralj je bil nad njo tako navdušen, da lahko v nekem poročilu zasledimo zahtevek za kar 9 ton Mace. S časom sta nadaljnja kolonizacija južne Amerike in sistematično uničevanje tamkajšnjih kultur terjala svoj davek in vse vedenje zahodnjakov o tej rastlini se je praktično izgubilo.
Pokrajina

Za ohranitev pridelave Mace se lahko zahvalimo družinam lokalnih prebivalcev, ki so zunanjim pritiskom navkljub negovali tradicijo svojih prednikov in na ta način tudi promovirali kulturni upor. Vendar njihov trud sam po sebi ni zadoščal in ob koncu 70. let prejšnjega stoletja je perujsko  ministrstvo za kmetijstvo ugotovilo, da v celotni državi obstaja samo še 25 hektarov obdelovalnih površin. Tako je bila Maca vse do leta 1992 na seznamu ogroženih vrst rastlin. Za njeno rešitev so zaslužnae predvsem znanstvene raziskave in odkritja  strokovnjakov, ki so vedenje o Maci ponesli v svet. Čeprav je rastlino prvi odkril in opisal nemški botanik Gerhard Walpers leta 1843, je v zgodovino Mace z zlatimi črkami zapisano ime dr. Glorie Chacon de Popovici, ki je v začetku 60. let z odkritjem 4 alkaloidov prva razložila neverjetne učinke Mace. Kasneje je ta perujska znanstvenica objavila številne publikacije, ki so Maco potegnile iz obskurnosti in jo predstavile širši svetovni populaciji.  Vsi napori znanstvenikov, botanikov in herbalistov se obrestujejo, z naraščanjem števila raziskav narašča tudi število zapriseženih uživalcev te rastline in tako danes na pobočjih Andov zopet uspeva na tisoče hektarov Mace.

Trg z Maco v najrazličnejših oblikah cveti predvsem v Severni Ameriki, Evropi in Aziji. Za njeno pridelavo so se zanimale države kot so ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Japonska, Francija, Rusija in Italija, vendar nikjer niso mogli poustvariti pogojev za ohranitev njenih lastnosti in tako ostaja Peru edina država z idealnim okoljem za rast Mace. Izredno priljubljena je med profesionalnimi in ekstremnimi športniki, med odpravami v Himalajo jo redno uživajo alpinisti, kot prehranski dodatek je nepogrešljiv del prehrane nekaterih ekip ameriškega nogometa. Maco uživajo celo Nasini astronavti, ki v vesolju opravljajo raziskave o njenih učinkih na reproduktivni sistem. “Kraljica Andov” je tako v 21. stoletju zaradi svojih raznovrstnih učinkov in velike priljubljenosti postala “kraljica prehranskih dopolnil”.